Imam mestno kolo, ki sem ga že pred 20 leti kupila iz druge roke.
Luškan, temno zelen.
A kaj mi pomaga, da je lep in nesmrten, če mi je premajhen in ga jaham kot puklasta kamela.
Vsa ena opicanjena gonim s koleni pri ušesih.
Zato sem Milanu pajsnila njegovo kolo.
Velikega kruzerja s fedrami pod ritjo, širokim sedežem, ki ti ne leze v tamalo in ogromno košaro.
Ampak ima tisto prekleto štango, čez katero v krilu jedva dvignem nogo.
Na vsakem križišču stojim ko stara pocestnica. S štango med nogami in krilom visoko nad koleni. Kadar imam široko krilo, si ga spenjam s klupicami, ki po 50 metrih itak odletijo na vse strani in potem šofiram z eno roko, z drugo pa držim krilo, da mi ga ne potegne med šprikle.
Enkrat mi ga je in tega si res ne želim več.
Na poti skozi poletno in zapuščeno Ljubljano, mi je potegnilo dolgo krilo med ketno in šprikle. Picikl je v trenutku obstal, jaz pa sem skoraj poletela čez bilanco. Obleko je potegnilo med ketno in jo tako tesno ovilo okrog mojih nog, da nisem mogla narediti niti koraka.
Najprej sem tiho krakala:” Na pomoč!” in mahala stricu, ki je na koncu ulice obrezoval živo mejo. Počasi sem delala mišje korake, stopicljala kot gejša, ki jo je naskočil picikl.
Korak, poteg bicikla. Korak, poteg bicikla. Sonce mi je nabijalo v čelo, jaz pa sem plesala tango s piciklom po pozabljeni, razbeljeni ulici.
Spomnila sem se, da blizu živi prijateljica in jo poklicala, naj pride s škarjami in me odreši posiljevalskega kolesa.
Takrat me je na srečo opazil mojster Živa meja s škarjami. Gleda on mene, gleda kolo, usta se mu krivijo v nasmešek.
“Gospod, vi samo odrežite! “
“A pa ni škoda te vaše lepe obleke?”
”Jah, temu piciklu ne moreva rečt glih broška, a ne?”
Zarezal je v tkanino in končno sem lahko zadihala. Valjda sem dihala, ker je bil narejen prepih glih komaj kak centimeter pod ritjo. Takrat je nasproti pribrzela prijateljica s škarjicami za nohte in skupaj sva odvlekli kolo do njenega bloka.
Od takrat se res bojim naskakujočih koles in mislim, da so pri ženskem kolesu najbolj pomembne “naušniki”, ki pokrivajo šprikle.
Pa košara.
In vsaj 3 prestave.
Absolutno ne sme imeti moške štange, ker vskakokrat, ko plezaš na kolo, posvetiš s spodnjicami vsaj do Dravograda.
Pol se pa pejt zeleno prihodnost.
Zeleno, my ass.
Dobesedno.
Vsem do Dravograda na izvol’te.
MOJ B®LOG 
Ne mores si kaj, da ne bi vprasal ali ne bi slo na kolo samo s kratkimi hlacami? 🙂
Zanimivo. Občudujem pupe, ki se še vedno na bajk spravijo/-te s kiklo. Nikol nisn mogla, res je pa tudi, da se mi ob moji gozdarski hoji krila tudi nasploh nikoli niso podala, še manj sem se v njih počutila komot. Garderoba jih premore zelo malo, pa še tista so iz prejšnjega tisočletja.
Na mojem Rog maratonu, roznem ženskem trobrzincu, ki sem ga dobila za darilo v tretjem razredu, tik pred opravljanjem izpita za picikl, so bili kot dodatna oprema priloženi v paru ščitniki v obliki elastičnih rdečih gumic (!!!ful pasalo poleg roza 🤪), ki si jih zataknil centralno ob osi na okvir, pol pa na vsaki strani posamezno gumico s kovinskim haklčkom v luknjico na blatniku, blo je pa vsaj enih 50 luknjic. Na vsaki strani! Razlog več, zakaj nošnja krila na piciklu ni bila praktična. Bi ti pa z veseljem podarila te gumi-blatnike, v Dravogradu nekje se mi še valjajo. Pa k zeleni se rdeča ful poda. Sam luknjice na blatnikih bi ti moral nekdo navrtat – nič lažjega, moj (tud) rihta picikle, bi ti šenkala delo. Svetovno bi zgledala s tistimi blatniki iz 1987, v krilu!