Nikoli več ne bom kuhala


Za božič sem kuhala kot nora. Predjedi, nadjedi, pojedi, vse živo. No, predvsem je bilo vse mrtvo, ampak je imelo okus, kot bi še živo skočilo v pečico. Kura se je pred tem še malo namazala s kremo za sončenje z okusom timijana, in se pošteno najedla suhih žemelj in česna.
Valentininega recepta sem se držala kot klop in rezultat je bil navdušujoč. Res pa je bila kura domača in res sem jo čez noč namočila v slanico.

Blazno ponosna sem čez nekaj tednov povabila na obisk prijatelje. Kao v nov flet, pa lepa kuhinja in fensi beštek brez ukrivljenih zob. Očitno sem vse vzela malo preveč na izi, saj sem celo dopoldne posedala po tržnici in že pošteno gledala v dno vinskega kozarca, ko sem začela seštevati ure do prihoda in ugotovila, da je vrag vzel prekleto kuro.

Solata je letela po luftu, mokra kura mi je dvakrat padla na tla, čebula se mi je prismodila in gora krompirja mi je kazala šlekapac. Mater, mater, prav mi je!

Blazno važna sem Slani kazala, kako pod kožo natlačiš maslo, dokler nisem ugotovila, da ga tlačim pod rit, namesto pod prsi. Ga poskusim zbezati ven in koža se odpre kot zadrga. Jebenti, kuro! Končno jo nafilam, stlačim v pečico, pot mi teče po hrbtu in predpasnik je tak, kot bi se celo dopoldne puzala po klavnici.

Z zadnjimi močmi sem potegnila zamašek iz steklenice, si napolnila kozarec, ga hitro nagnila, a ker sem imela od kurjega putra mastne roke, mi je spodrsnil v rokah in pol vina je končalo za majico. Takrat pa pozvoni na vratih. Pa ne, no! A ne morejo malo zamujati kot se za prave goste spodobi?

V svojih optimističnih sanjah sem si predstavljala, da bom goste pozdravila v perlah in žametu, ne pa z lasmi nalepljenimi na čelo in z zalitim modrčkom.
Kot bi bili kozavi, sem jim na daleč tiščala roko in preklinjala čebulo, ki se mi je zažrla v posvinjan pulover.

Sicer je bilo vabilo na popoldansko druženje mišljeno kot skupinsko kuhanje, a so se vsi lepo parkirali pred kozarce, jaz pa sem nadaljevala blaznenje za štedilnikom. Čez dobro uro je bil krompir končno kuhan, iz pečice je dišalo, gostje pa so bili vidno shirani in že rahlo škilasti od domačega terana.
Kar se je na koncu izkazalo za zelo dobrodošlo okoliščino. Kura se je med zobmi mlela kot žagovina, krompir je bil grudast in brez okusa, solata pa kot istrska vdova. Črna in žalostna.
Upala sem, da so vsi tako nažgani, da se naslednji dan ne bodo ničesar spomnili. A zna biti, da se spomnijo kurine sedmine, saj se nihče od njih od takrat ni več javil. Nekaj časa me je skrbelo, da jih je vzela salmonela. Še dobro, da imamo facebook, kjer nič ne piše, da bi jih pojedle kurje gliste.

Že dolgo se niso javili tudi gostitelji novoletne zabave. Jaz sem se ponosno javila, da prinesem predjedi, ki so za božič tako lepo uspele. Takrat sem se malo bolj resno lotila zadeve, konec koncev bodo tam ugledni ljudje, ki radi jedo po mišelinovih oštarijah. Zato sem si naredila orng plan in en dan pred silvestrovim pekla ko nora. Pletenice s tartufi in gorgonzolo. Venček z domačim pestom. Limonino pito s sivko.

Pozabila sem samo, da bo naslednji dan vse trdo kot kamen. In je bilo. Trdo kot kamen na kamen. Sicer sem mislila, da bo boljše, če dam v pečico in malo pogrejem.  A sem pozabila pokriti s folijo, zato je bilo trdo kot Goli otok.

Gostiteljica se je res potrudila. V kaminu je gorelo pol koroških gozdov, v vedrih se je hladila cela lanska trgatev, za dekoracijo mize je porabila jelko v velikosti povprečnega vaškega krispama. Gostje so se slekle v globoke dekolteje in moški so se veselo pasli po razgaljenih ramenih. In zagotovo je bilo boljše, da so se slinili po babah, ker po mojih predjedeh iz začetka zgodnjega paleolitika se pač niso mogli.

Ne poznam kuharskega izraza za popolnoma sfaljeno jed, a Bine Volčič bi najbrž rekel, da je bilo vse skupaj za en drek.
In za en drek je bil tudi moj prvi kruh z drožmi.

Že nekaj časa sledim koroškim prijateljicam, ki na instagramu objavljajo filigransko poslikane hlebce kruha. Rogljičke. Potice. To je postalo koroško gibanje za oživitev peke kruha. Anita Šumer je napisala knjigo Drožomanija in vsem se je gladko odpeljalo.
Končno sem dobila svoj izvod kruharske biblije tudi jaz. Sicer sem zmeraj rahlo dvomila v svoje bralno razumevanje in bila ponosna na hitrostno branje po diagonali, a pri peki ni zajebancije.
Zato sem si vzela čas, marker in zvezek za zapiske. Vse sem naštudirala. Frendice sem gnjavila z glutenskimi mrežami, divjimi kvasovkami in košarami za vzhajanje kruha. Šest dni sem tehtala, zalivala, mešala in gledala, kako se mehurči moj domač kvas. Bela moka je krasna na črnem pultu, moram reči. Pride lepo do izraza.
Tudi umivalnik je zgledal, kot bi se nad njim počesal Pablo Escobar. Le da se je moja koka zalepila v preklete kepe testa in se nalepila, kjer se ji je zdelo. Najraje po vogalih umivalnika.
Po šestih dneh sem zamesla testo. Ga gnetla. Prelagala. Zlagala po tretjinah. Ga pustila počivati. Vsakih deset minut sem ga gnetla in potem naslednji dest minut ribala testo z rok. Za nohti sem imela toliko testa, da bi lahko z njim nahranila malo afriško vas.
Potem sem ga dala vzhajati in zaprepadna ugotovila, da ga moram dati še v hladilnik čez noč. Fak! Kako naj ga zjutraj spečem, če moram najprej pečico 45 minut greti na 270 stopinjah? Naj kličem, da sem zbolela? Da sem se nalezla kvasovke? Da me je pokončal hudobec gluten?

Nema ništa, za eno uro sem ga dala v hladilnik in hop v pečico.
Ne pozabimo, da sem za hrustljavo skorjo dala v majhen pekač pod velikim pekačem nekaj kock ledu. Vse zaman. Po eni uri peke je podplat ostal podplat. Z lepo zapečeno skorjo in zbito sredico.

Najbrž bi ga morala dlje mesit, pustit še kako uro več vzhajati, ga dati čez noč v hladilnik, vzeti bolniško in lepo speči tiste pol kile moke.
Mar bi namesto moke imela pol kile koke in vsi problem bi bili rešeni.
Tako ali drugače.

 

 

 

 

Advertisements
Kategorije:LISICAMICA, FACEBOOKA KRALJICAOznake: , , , , , , , , , , , , , , , , ,

2 comments

  1. Virtuozno napisano, kako je fajn, če se lahko ob prebiranju nasmeješ na ves glas!

  2. Knjiga ne bo dovolj…te prijavim na tečaj.

Komentiraj!

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s

%d bloggers like this: