Ta kolumna je bila napisana za revijo Fatalna. Danes sem oddala novo, zato vam objavljam tole, kjer boste lahko prebrali, kako sem se spravljala na 20 obletnico maturantskega plesa.
Kaj je bilo pa potem, si lahko preberete tukaj.
Če slučajno še niste…
…
Ko se vabilo začne z besedami “Spoštovana, spoštovani!”, veš, da si v riti.
Najprej sem se ustrašila, da so mi sosedje poslali grozilno pismo, ker smo na sosednjo stavbo predvajali porno filme in je katerega izmed stoletnikov iz bližnjega doma za ostarele zadel infarkt. Potem sem se naježila, da mi težijo iz piramidne sheme, kjer sem v navalu pohlepa naročila brezplačne vzorce britvic in jih zanima, kako pogosto si brijem noge.
A v resnici je bilo še veliko hujše.
Dobila sem vabilo na dvajseto obletnico mature.
S pripisom, da nam bodo igrali Mambo Kingsi. Jebela, še dobro, da so Modrijani razprodani do leta 2017…
Pa saj še nisem tako stara!
Kaj pa, če bom postal del urbane legende in bom šla mimo penzionistov, ki bodo komorno sedeli za mizo, iskat hordo mozoljastih sošolk, s katerimi smo poskusile prepričati profesorja telovadbe, da lahko imaš menstruacijo vsaj dvakrat na mesec? In bom potem zaprepadeno ugotovila, da je komorna družba v resnici plešasta ekipa mojih bivših sošolcev?
Ko je moja mama imela dvajseto obletnico mature, sem bila jaz že polnoletna.
Jaz pa nimam niti O od otroka. Kaj otroka, jaz nimam niti moža! Nimam psa. Nimam hiše. Traktorja. Firme s 100 zaposlenimi. Prikolice. Vikenda pod Uršljo goro. Še zmeraj ne znam speči potice in zadnjih nekaj let nimam niti novoletne smrečice. Še nikoli nisem bila na Triglavu, niti nisem imela nove wc školjke.
Ponavadi bi se v takem primeru oprijela steklenice penine, a s takimi gospemi se ne spodobi plesati na šanku. In kar je najhujšega, pome bo prišel moj oče! Pri štiridesetih me pijane pač ne more peljati domov. Že to, da me namesto moža pride iskat oče, je pomilovanja vredno…
Kako naj jih prepričam, da ima moje življenje vendarle smisel, kljub temu, da ne hodim na govorilne ure in nimam svoje grede solate?
Ker jaz imam svoje življenje kljub temu rada.
Vso svobodo, ki mi jo daje.
Novo potovanje po Indiji, ko bom šla po več kot desetih letih pogledat, kako se imajo na Andamanih, kjer sem pred cunamijem tekla v hrib. Spet bom fotografirala svilolase Indijke v svetlečih sarijih med jutranjo molitvijo v reki Ganges. Kamele v puščavi Tar in pobarvane slone sredi Bombaja. Jedla bom parate zavite v časopisni papir in pila presladek čaj v družbi prefriganih sikhov.
Polna vtisov in energije se bom vrnila v službo, ki jo imam rada. Pa ne samo zato, ker mi daje kruh za moje lumparije, ampak zato, ker mi omogoča, da nemogoče postaja mogoče. Ker mi dovolijo, da pišem odbite tekste in me ne naženejo, ko z gasilsko lestvijo sodelavko dvignemo visoko nad hišo. V hladilniku imamo alkohol in na vsaki steni televizijo. No, svojo službo imam rada tudi zato, ker na stopnicah srečam Felixa Baumgartnerja in v nedeljo zvečer lahko težim znanemu igralcu, za katerega bi polovica Slovenk dala svoj levi čevelj.
Rada imam svoje nore prijateljice, s katerimi s sesalcem sesamo sneg pred blokom, na metli skačemo v bazen in oblečene v Čehinje s plavalno kapo na glavi pijemo beherovko na promenadi.
Imam fanta, ki kljub smrtnemu strahu pred letenjem, potuje z mano in v pižami pleše z mano tudi v torek zvečer.
Imam majhen domek z najeto wc školjko in velikim drevesom pred kuhinjskim oknom.
Če sošolkam vse to ne bo dovolj, jim lahko pokažem sliko, na kateri sem s Petrom Grašotom in se sploh ne vidi, da sem mu za hrbtom zvijala roko…
MOJ B®LOG 
Komentiraj!